Cover
»«
author
p. Peter Willi FSO

Preteklost in prihodnost položiti v Božje roke

Ob 20. obletnici smrti matere Julije Verhaeghe, ustanoviteljice Duhovne družine Delo 29. avgust 2017

Zjutraj 29. avgusta 1997, ko je bila skupnost zbrana pri sveti maši v cerkvi samostana Thalbach, je mati Julija umrla. Svoje življenje je vrnila Bogu, medtem ko je v ozadju iz majhnega zvočnika v njeni sobi prihajal glas duhovnika, ki je izgovarjal besede spremenjenja. Izstopila je iz teka časa in vstopila v večni zdaj. Saj v prihodnjem življenju ni več ne preteklosti ne prihodnosti, marveč samo večni zdaj. Dokler se naše življenje giblje v časovno-prostorskih koordinatah, preteklost, sedanjost in prihodnost obstajajo. Zato želim zastaviti tri vprašanja, ki se nas vseh tičejo: kakšen odnos imam do svoje preteklosti? Kako ravnam s svojo sedanjostjo? Kako gledam na prihodnost? Pri odgovarjanju na ta vprašanja, ki bo seveda lahko le fragmentarno, bomo navdih iskali pri apostolu Pavlu, zavetniku Dela, in pri materi Juliji.

Kakšen odnos imam do svoje preteklosti?

sv. Pavel, ikona v Ariccia (Casa del Divin Maestro)

Mater Julijo je vedno navduševal odnos vere, ki ga je veliki apostol narodov imel do svoje preteklosti. V Kristusovi luči, ki se mu je razkrila pred vrati Damaska, je spoznal vso razsežnost svoje krivičnosti in sovraštva do kristjanov. Zaradi tega bi se mogel zlomiti ali izgubiti voljo do življenja v skrušenosti srca in samoobtoževanju. Tega ni storil. Nasprotno: izpoveduje: »pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj« (Flp 3, 13). Kako je mogel reči kaj takega in postati veliki apostol? Iz lastne moči tega ne bi bil mogel storiti. Ta občudovanja vredni novi začetek je bil zanj mogoč, ker se je Božjemu usmiljenju prepustil brez oklevanja. Pustil se je odrešiti svoje krivde, prepustil se je Jezusu Kristusu, svojemu odrešeniku. Iz lastne izkušnje je lahko izpovedal: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Kor 5, 17). Vstali in križani Gospod ga je notranje očistil in usposobil, da je svojo preteklost pustil za seboj in v miru nadaljeval svojo pot. V njegovi preteklosti ni bilo le temne plati, marveč tudi veliko dobrega: njegova gorečnost za Boga in zapovedi, njegova zvestoba Bogu Abrahama, Izaka in Jakoba, njegovo iskanje Boga. Ker pa je bil na neki način duhovno slep, je dopustil, da ga je zaneslo v dejanja, ki so prvim kristjanom prizadejala neverjetno veliko trpljenja. Pavel je velik zgled, kako se z vero spoprijeti s svojo preteklostjo. K vernemu pogledu na preteklost najprej sodi hvaležnost za vse, kar je bilo v doslejšnjem življenju dobrega, za vse, kar je bilo dar in milost, za vse, kar smo mogli dobrega narediti. V vsaki življenjski zgodbi pa je tudi nepopolno, pomanjkljivo, krivda. So opustitve in zmotne poti, neizkoriščene priložnosti, so napačne ali neuresničene odločitve. So sanje in načrti, ki se niso uresničili ali niso bili realistični. Spoznanje o preteklosti je različno od človeka do človeka. Ampak: kdo nima razloga, da se prepusti Božjemu usmiljenju? Kar naprej so ljudje blokirani, ker ne morejo odpustiti sebi ali drugim, ker tarnajo in sodijo, ker razčlenjujejo ali se ne morejo osvoboditi vztrajajočega spraševanja, »zakaj«. Pavlu pa je vera ponudila osvobajajočo pot, vera tudi vsakomur od nas nudi odrešujočo pot. Ta pot je: prepustitev usmiljeni Božji ljubezni, predaja lastnega življenja odrešilni moči Kristusovega trpljenja. Nemalo ljudi je, ki niso pomirjeni s svojo preteklostjo in jo vlačijo s seboj kot breme. Kristus, odrešenik, pa odpira poti v prihodnost. Mati Julija je nekoč dejala: »Brezpogojno se moramo prepustiti Božji usmiljeni ljubezni.« Če storimo to, lahko živimo pomirjeni s svojo preteklostjo.

»pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj «
(Flp 3, 13)

Kako gledam na prihodnost?

Na obzorju prihodnosti za kristjane sveti čudovit cilj: Kristus!

Prihodnost se nam pogosto zdi kot nejasna in nepoznana dežela. Znenada se vse lahko zgodi drugače, kakor smo načtovali ali si zamišljali. Vendar pa na obzorju prihodnosti za kristjane sveti čudovit cilj. Pavel se je napotil proti temu cilju in je želel številne vzeti s seboj, da bi ga dosegli tudi oni. Takole piše: »tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3, 14). Ta veličastni cilj večne in dokončne združitve s Kristusom ni v času, vendar pa preseva v čas. Ta cilj ne razsvetljuje vseh negotovosti in vsega neznanega na naši življenjski poti, pravi pa nam: če si v svojem življenju ljubil, tedaj se bo vse obrnilo v dobro. Če si živel s Kristusom in ostal zvest, bo vse prešlo v veselje, ki ne bo minilo. Pavel je bil poln te gotovosti in je zato lahko pisal Rimljanom: »vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegoven načrtu.« (Rim 8, 28). Takšne besede navdihujejo, takšne besede so velikanska spodbudna sila, da življenje izkoristimo. To vidimo v življenju matere Julije. Nekoč je pisala duhovnemu spremljevalcu, da dan svoje smrti pričakuje kot najlepši dan svojega življenja, da, da celo hrepeni po njem, saj bo takrat Gospoda srečala iz obličja v obličje. Vendar pa zaradi tega hrepenenja ni postala sanjaška in neodzivna za klic k dejavnosti in prepustitvi tukaj in zdaj. Zato je zapisala: »To hrepenenje mi ne preprečuje izpolnjevanja moje naloge v Delu. Nasprotno, omogoča mi, da še bolj ljubeče in iskreno živim, premišljeno in budno do vseh, ki jih poznam, pa naj bodo daleč ali blizu. To hrepenenje mi omogoča, da živim z večjim potrpljenjem in zvestobo.«

Dragi bratje in sestre, enkrat v prihodnost zremo z zaupanjem, drugič s skrbmi, pogosto sploh ne mislimo na konec življenja, spet drugič pa nas ta misel napolni z grozo. Enkrat se počutimo močne, drugič bežimo pred samim seboj. Duhovnik, ki bo prihodnje leto praznoval zlati duhovniški jubilej, mi je pred kratkim dejal: »Ko sem bil novomašnik, sem se bal, da bi mogel biti nezvest. Izkušen starejši duhovnik pa mi je rekel: Nič naj te ne bo strah, dokler boš ostal zvest v majhnih rečeh.« Kot kristjani prihodnost lahko mirno položimo v Božje roke, toliko bolj čuječe pa bomo tedaj izkoristili sedanjost. Tako pa smo prišli do tretjega in pravzaprav najpomembnejšega vprašanja:

Kako ravnam s svojo sedanjostjo?

mati Julija Verhaeghe, portret od Dine Belotti
Ali odgovor najdemo pri Pavlu? Ga, na primer v pozivu: »skrbno izrabljajte čas« (Kol 4, 5). S preteklostjo ne razpolagamo več in tudi s prihodnostjo ne razpolagamo, marveč s sedanjostjo, z dragocenim tu, zdaj in danes. Te besede je mati Julija rada uporabljala: tu, zdaj in danes. Matere Julije nikoli nisem doživel kot človeka, ki bi bil pod stresom. To je moralo biti nemogoče, če stres definiramo takole: »Stres je preobremenjenost človeka pri hkratnem občutku nesmiselnosti.«Verujoč človek svojega življenja ne doživlja, kot da je brez smisla in prazno. Vsemu lahko podeli smisel. Tako ni neobhodno »pod stresom«, tudi kadar ima veliko dela. Mati Julija je nosila breme življenja. Včasih je bilo to breme zelo veliko, vendar je ni strlo. Imela je namreč tisto izkušnjo, ki jo je Pavel tako jasno izrazil: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.« (2 Kor 4, 8-9). Mati Julija ni nosila križa, ki si ga hektik naredi sam, temveč sladko breme ljubečega človeka. Njene dni so izpolnile številne pobude ljubezni. Hotenje, da bi izpolnila Božjo voljo, in molitveno življenje sta jo skupaj obvarovala pred tem, da bi postala deloholik, tj. človek, ki mu je delo postalo neke vrste droga. Pri Pavlu najdemo tele čudovite besede: »Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.« (Ef 2, 10). Gre torej za to, da tu, zdaj in danes delamo dobra dela, za katera je Bog vsakogar od nas vnaprej pripravil. Za vsakogar od nas ima življenjski načrt. Ta Božji življenjski načrt nas srečuje predvsem v vsakodnevnih obveznostih. Če se pustimo voditi notranji luči čiste vesti, tedaj korak za korakom spoznavamo, vsaka in vsak čisto osebno, kaj moramo v življenju izpolniti.

Septembra se za mnoge znova začne novo delovno leto, šolsko leto, pastoralno leto. Kaj vse bo prineslo? Nekaj tega vemo, nekaj ne. Bog ve vse in korak za korakom nam bo dal spoznati, kar je za nas pomembno. Začnimo z vernim zaupanjem in nadaljujmo prepričano! Izkoristimo sleherni dan! Varujmo se pred tem, da bi odlašali s tem, kar moremo in bi morali narediti zdaj! Ne izgubljajmo časa! Ne pustimo se speljati od bistvenega in odločilnega! Dnevi svetnikov niso imeli več kot štiriindvajset ur, a izurili so se tako, da so jih zapolnili z Božjimi deli – v veri in ljubezni. Za vernega človeka je mogoče, da živi pomirjen s preteklostjo, da stopa v prihodnost z zaupanjem in da sedanjost izrablja budnega duha in osmišljeno. Sklenil bom z opogumljajočo besedo matere Julije: »V nalogi, ki ti jo zdaj poveri, je tukaj zate. Preteklo in prihodnost moraš položiti v njegovo roko in se z njima nič več ukvarjati.«

»Začni z vero, ki ne pozna oklevanja, nadaljuj s pogumnim zaupanjem. Vztrajaj v ljubezni, ki služi.«
mati Julija