Bog Cerkvi za življenje in rast podarja veliko darov, ki se imenujejo karizme. Tudi na začetku naše duhovne družine je dar, ki ga je prejela mati Julija: karizma Dela. V središču naše duhovnosti je dvojna ljubezen, ki nam jo Gospod podarja, mi pa jo živimo z veseljem in prepričanjem: ljubezen do Srca Jezusovega in ljubezen do njegove Cerkve.
Mati Julija pričuje: »Imena Delo kot oznake za skupnost nisem iskala z razmišljanjem. Srečala sem ga globoko v svoji duši.« To ime nas poziva, da živimo globoko in živo vero.
Prebodeno Srce Jezusovo je znamenje neskončne Božje ljubezni do nas. Njegova velika ljubezen nas je odrešila in napolnjuje naše srce. Slišali smo vabilo, naj odgovorimo na njegovo ljubezen in s Srcem Jezusovim sklenemo »sveto zavezo«. Ljubezen Srca Jezusovega nas oblikuje v eno duhovno družino.
Cerkev ljubimo in jo spoštujemo. Zremo v Gospoda, o kateremu Pavel pravi: »Kristus je vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). V Cerkvi so bile in so napake. To vemo. Hkrti pa hočemo pričevati o njeni notranji veličini, življenjski moči in verskem nauku.
Bog nam pomeni vse. Njega hočemo častiti, njegovo voljo spolnjevati. Sledimo Jezusu, ki na koncu svojega zemeljskega življenja pričuje: »Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal« (Jn 17,4).
Matere Julije se je globoko dotaknila Jezusova prošnja za edinost učencev. Naše poslanstvo je, da se zavzemamo za edinost: tako znotraj kot zunaj skupnosti, v kateri živimo in delamo, v Cerkvi in med vsemi ljudmi dobre volje.
Jezus je svoje javno delovanje začel z besedami: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Temu Gospodovemu klicu hočemo prisluhniti. V veselju nad Gospodovo bližino se trudimo hoditi po poti spreobrnjenja in prenavljanja, da bi prišli do globoke vere.
Naša poklicanost nam pred oči postavlja visoke ideale. Hkrati izkušamo svojo človeško šibkost. S svojimi grehi, ranjenostjo in mejami se zaupamo božji usmiljeni ljubezni.
Simbol naše skupnosti je sijoča trnova krona. Izraža, da imamo v hoji za Kristusom delež pri njegovem trpljenju in njegovi slavi.
Naš zavetnik je Pavel. Mati Julija je v njegovih pismih odkrila skrivnost Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa. Njegova misijonska gorečnost nas spodbuja. Sredi sveta nam Pavel pomaga živeti naše kontemplativno-apostolsko poslanstvo.
Marija je dar umirajočega Jezusa za vsakega od nas: »Glej, tvoja mati« (Jn 19,27). Na naši poti nas Marija vodi za roke.