Žrtev je sila rasti našega življenja
Premišljevanje za postni čas
Mati Julija, ustanoviteljica Duhovne družine Delo, je nekoč izrekla misel: »Žrtev je sila rasti našega življenja.« S tem je želela poudariti, da krščansko življenje lahko duhovno raste in zori le, če dosežemo predajajočo, nesebično ljubezen, s katero izpolnjujemo svoje življenjske dolžnosti. Lastne moči za takšno držo ljubezni nimamo, zmoremo jo le v združitvi z Jezusom Kristusom in njegovo žrtvijo, ki je resnična sila rasti našega življenja.
V svoji okrožnici »Rešeni v upanju« o tej duhovni in življenjski drži predajanja, darovanja, ki bistveno sodi k hoji za Kristusom, piše papež Benedikt XVI. Takole pravi: »K neki danes morda manj navzoči, a še ne tako dolgo nazaj zelo razširjeni obliki pobožnosti je spadala misel, da moremo majhne vsakdanje težave, ki nas vedno znova doletijo kot bolj ali manj občutljivi vbodljaji, »darovati« in jim s tem podeliti smisel. V tej pobožnosti so bile gotovo pretirane in tudi nezdrave reči, a vprašati se je treba, ali niso le nekako vsebovale nekaj bistvenega in koristnega. Kaj neki pomeni: »darovati«? Ti ljudje so bili prepričani, da so lahko svoje majhne težave polagali v veliko Kristusovo sotrpljenje, tako da so nekako spadale v zaklad sotrpljenja, ki ga človeštvo potrebuje. Tako so lahko tudi majhne zlovoljnosti vsakdanjika dobivale smisel in prispevale v zakladnico dobrega, ljubezni v človeštvu. Morda bi se morali le vprašati, ali to lahko postane tudi za nas spet smiselna možnost« (Rešeni v upanju, št. 40).
Postni čas se ponuja kot posebej primeren čas, da sledimo predlogu Benedikta XVI. in znova uresničujemo držo »darovanja«. Naše vsakdanje življenje s seboj prinaša napore in trpljenje: najsi bo v službi ali zaradi skrbi za soljudi, ali zaradi človeških omejitev ter napak in grehov, ki jih vsi delamo. »Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6, 34), pravi Jezus. To prizadeva slehernega človeka, pa naj veruje v Boga ali ne. In pogosto se to »zlo« ljudem zdi brez smisla in koristi, zato mu želijo ubežati.
»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.«
Vendar pa moremo kot Kristusovi učenci spoznati, da vsi napori in trpljenje, ki nas doletijo, lahko dobijo globlji smisel, če jih povežemo z Jezusom, če jih skušamo sprejeti v duhu Jezusa Kristusa, z njegovo držo in v odnosu njegove ljubezni ter jih predamo Bogu. V tem smislu sveti Pavel pravi v Pismu Rimljanom (12, 1): »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.«
Kako lahko svoje življenje in svoje telo darujemo Bogu? Sv. Janez Zlatoust to razloži v eni svojih pridig: »Oko ne gleda ničesar grešnega, tako postane dar; jezik ne govori ničesar slabega, in postane dar; roka ne naredi ničesar prepovedanega, in postane žgalna daritev. Zares, to še ne zadošča, potrebna so še dobra dela: roka daje miloščino, usta izrekajo blagoslov sovražnikov, uho je nenehno pripravljeno, da prisluhe Božji besedi.« To so darovi, ki, uresničeni v Kristusovem duhu, v združitvi z njim, častijo Boga in mu ugajajo.
V darovanjski molitvi svete maše je vedno znova rečeno, da želimo združeni s Kristusovo žrtvijo sami postati žrtveni dar, ki ugaja Bogu. Mati Julija pravi: »Ravno navidez majhne žrtve vsakega posameznega dne, ki oblikujejo mašno daritev v našem življenju, nas globlje povežejo z njim in napravljajo eno, ravno te nam omogočajo, da postanemo deležni njegove žrtve na križu.«
»Če se dotaknemo križa in ga nosimo, tedaj se dotaknemo skrivnosti Boga.«